Kaj delajo budistični menihi v Sloveniji?

Svet je materialističen in ideološki. Srce je izgubljeno. Svet boli in ne odgovori na naš: »Zakaj?« Slišimo besede strokovnjakov, a so le besede, ki prihajajo tam od zunaj. Počutimo se sami, nobeden nas ne razume, niti se sami ne razumemo. In ker boli, se zato raje skrijemo. Raje ne raziskujemo srca, ampak ga slepimo in zasvojimo z »opijem«: to so čutni užitki, zabave, droge, pijače in druga materialna zatočišča. Je le navidezno lepo in ne traja dolgo. A ta naš nadstrešek je krhek in ga moramo neprestano popravljati in dograjevati. Nimamo časa za temelje, ni časa za poglabljanje, nas skrbi le streha, saj dežuje. A kaj bo, ko stebri ne bodo več zdržali?

Tokratni govornik je častiti Bhante Hiriko, budistični menih-učitelj gozdne theravadske tradicije, ki živi v samostanih že 15 let. Je tudi Novomeščan, ki pa je od svojega 19. leta svojo meniško pot sledil na Tajskem, Šrilanki, Angliji, Novi Zelandiji in Italiji. Pred štirimi leti je ustanovil gozdni samostan Samanadipa v Goljeku pri Trebnjem, v katerem živi manjša meniška skupnost.

Vljudno vabljeni!