Gnus, besede in reči

dne 12. 11. 2019, 20:00

Lokacija: Anton Podbevšek Teater

Protagonist filozofskega romana Gnus (La Nausée) Antoine Roquentin živi v Bouvillu. Čeprav se Bouville imenujejo tri francoske občine, pa  je Sartrov Bouville v bistvu fiktiven: pristaniško mesto, v katerega imenu poleg francoske besede za mesto, la ville, slišimo tudi la boue, blato. Sartrov in Roquentinov Bouville je torej Blatno mesto, mesto z natančno opisanim videzom, ulicami, cerkvijo sv. Cecilije, konstrukt, ki pa zveni dokumentarno. Resnični Bouvilli ne ležijo ob morju, ampak v osrčju Francije, za fiktivni Bouville pa je bližina oceana (vode) pomemben podatek. Protagonist Gnusa Antoine Roquentin ocean v svoji bivanjski negotovosti po eni strani občasno navaja kot vir lepote, obenem pa je brezkončna voda onkraj pristanišča tudi mrzlo, črno polje neznanega, pod katerega varljivo tanko zeleno gladino mrgoli na tisoče nevidnih, neznanih kreatur. Ocean, ta velikanska gmota vode, od katere je človeku na prvi pogled dostopna le površina, je za Antoina Roquentina tako metafora za svet, ki se večini ljudi razodeva na površini v svoji varljivi, razmeroma priljudni obliki, njemu pa se z napredovanjem dni leta 1932 odkriva kot brezno strašljive notranjosti, ki ga vedno bolj plaši. Morje, blato, sluz, na vodo vezani pojmi, so ključno povezani z Roquentinovo definicijo občutja, ki ga imenuje Gnus: to je protagonistov osebni težko opisljivi odpor do vsega, nerazložljiva ogroženost od elementov sveta, odpor do vsenaokrog prisotnega bivanja vseh stvari. Roquentinov Gnus je tako od že ko se prvič pojavi, ključno povezan z vodo. Neko soboto januarja 1932 (od takrat Antoine Roquentin z dnevniškimi zapisi od dne do dne spremlja evolucijo svojega Gnusa) so se paglavci igrali in delali žabice na vodi in hotel sem kakor oni zalučati kamenček po morju, zapiše protagonist. Dogodek nadaljuje z opisom odpora do dotikanja kamenčka, ki je bil po eni strani moker in umazan. Tudi naslednji incident, ki v Antoinu sproži občutek Gnusa, je povezan z mokroto: Danes sem gledal kos papirja ob neki mlaki. Bila je stran, iztrgana iz črtastega zvezka, mokra od dežja, pokrita z mehurčki in oteklinami kot opečena roka. Črnilo se je že razlilo, spodnji del strani je izginjal pod skorjo blata. Sklonil sem se in se že veselil, da se ga bom dotaknil  ... Pa nisem mogel. [...] Predmeti se ne bi smeli dotikati ljudi, ker ne živijo. Mene pa se dotikajo in to je neznosno. Gnus torej bistveno izhaja iz vode, mokrota pa je umazanija in tisto, kar Gnus povzroči. 

nazaj