Turobni dnevi, čudoviti časi

Jerome David Salinger (1919 – 2010) velja za enega najvplivnejših ameriških proznih avtorjev, katerega opus, četudi relativno majhen, zaznamujejo danes že antologijska dela. Med njimi je gotovo najbolj znamenit Varuh v rži (Catcher in the Rye), izdan leta 1951, ki je hitro postal klasika ameriškega pripovedništva in je še danes med najbolj branimi ameriškimi romani, ki ne manjka na nobenem šolskem seznamu obveznega branja. Kljub temu pa Salingerjev opus bazira večinoma na kratkih zgodbah, med katerimi izstopa Odličen dan za ribe bananarice (A Perfect Day for Bananafish), ki ga je proslavil leta 1948 z objavo v reviji New Yorker. Pet let kasneje je izšla zbirka Nine stories (pri nas zbranih v zbirki Odličen dan za ribe bananarice v prevodu Andreja Pozniča pri založbi Orbis leta 2002) in obveljala za eno najbolj dovršenih zbirk kratke proze v svetovni literaturi. Specifika Salingerjevih kratkih zgodb (kot tudi novel Franny in Zooey, 1961 in Raise High the Roof Beam, Carpenters in Seymour: An introduction, 1963) je, da v njih, četudi se zdijo navidez nepovezane, plete pripoved družine Glass, katerih sedem otrok je v otroštvu nastopalo v oddaji “It’s A Wise Child”, fiktivni oddaji za nadarjene otroke. Tako skozi različne perspektive, situacije in dogodke prepleta preteklost in sedanjost družinskih članov, njihove usode in vplive njihovih odločitev, katerih posledice so zaznamovale prav vsakega od njih. Ker je Salingerjev opus, kot tudi misel, po svoje še danes popolnoma neulovljiva, hkrati pa v imenu medsebojnih odnosov, bolečin, strahov in ljubezni, izjemno aktualna, se mlada ekipa pričujoče predstave loteva na način avtorskega projekta, ki črpa iz Salingerjeve motivike ter odpira postor za lastno pripoved. Pred nami se zvrsti pet posameznikov, družinsko, prijateljsko, ljubezensko ali popolnoma slučajno povezanih, ki skozi naključja definirajo drug drugega, ki iščejo smisel obstoja, igre in preteklosti, vsak zase, včasih pa, če imajo srečo, tudi skupaj. Surovost ameriške proze, pretresljivost samote in ljubezen do gledališča so povezovalni členi avtorskega projekta, ki, kot Salinger zapiše v svoji najslavnejši kratki zgodbi, stremi proti “mešanici spominov in želje.” V našem primeru, brez pričakovanj, a hkrati z radovednostjo, kaj se rodi iz le-te.