Odprtje razstave grafik Marie Karnar - Lemesheve

Pretanjene grafične tkanine Marie Karnar - Lemesheve

Maria Karnar - Lemesheva je kot podiplomska študentka grafike in slikarstva na ljubljanski likovni akademiji opozorila nase predvsem s smislom za konstrukcijo in z velikopoteznostjo v risarski potezi. To je najbolj razvidno v njenih risbah in na njih temelječih grafikah tovarniških zunanjščin s cevastimi napeljavami in cilindričnimi oblikami, kjer se preplet industrijskih elementov povezuje v dinamično konstrukcijo, pri čemer napis Vostok očitno obuja njeno spominjanje na rodno Rusijo. Ne glede na to, ali gre za resnične aluzije na domače industrijsko okolje, so ji taki motivi, ki so si najbrž vsepovsod podobni, omogočili kompozicijsko pretehtano širokopotezno risanje skonstruiranih organizmov, ki jih organizira v mogočno učinkovite kompozicijske celote.

V slovensko likovno umetnost so táko motiviko po 2. svetovni vojni vnesli (če izvzamemo kak tovarniški dimnik pri Jakopiču in delo ekspresionistov) predvsem slikarji iz Zasavja. Ti so k nam vpeljali celo poseben tip t. i. industrijske krajine in pri tem likovno izhajali iz poznega kubizma, kakršnemu so se priučevali tudi v pariški Lhotovi šoli. Iz spomina na tako industrijsko okolje gotovo izhajajo tudi podobe Marie Karnar - Lemesheve, ki v tovarniških organizmih prav tako razbirajo predvsem svojo konstrukcijsko estetiko, ustvarjalki pa je prav tako očitno blizu tudi kubizem.

Spomin na rusko domovino, presajen v slovensko okolje, se je avtorici najjasneje prikazal v grafiki, na kateri je med abstrakten splet oblik in linij vnesla v belino lista vrisano silhueto t. i. ruske kapelice na Vršiču kot današnjega osrednjega sinonima za slovensko-rusko prijateljstvo ali sodelovanje. Grafika je zasnovana v zamolkli rjavini žlahtnega izročila ljubljanske grafične šole, ki ga je avtorica spoznala na akademiji in se vanj vključila. Z vrisano starožitno arhitekturo je v likovno monumentalnost vnesla še čustveno intimnost. Da je zanjo bistveno prav sožitje obojega, še toliko bolj izpričujeta velika lesorezna ženska akta, spokojno sedeča s spodvitimi nogami, mogočna v osnovnih konstrukcijskih oblikah, a hkrati izcizelirana v nadrobnostih, ki kažejo slikarkin poudarjen smisel za ornamentalnost.

Figuri sta v svoji negibnosti videti otrpli, vendar ta otrplost ni toliko izraz nemoči, da bi slikarka vanju vnesla organično življenje ali celo utripe življenjskega trenutka, kolikor zavestne težnje po obrednosti. S svojimi položaji in celotnim bogato razčlenjenim ambientom s preprogami, pregrinjali in rastlinjem z zadržanim dihom pričata o navzočnosti nečesa sakralnega, kot bi skoznju oživljal duh Vzhoda, bolj kot na tovarnah z napisom Vostok. Videti sta kot nekakšni odaliski, ki pa vsaj toliko kot ljubezen evocirata misel o svečeništvu in zrenju človeka samega vase v posvečenih, s pričakovanjem napolnjenih trenutkih, ki naj bi se omamno raztezali v neskončnost.

Avtorica je svojo energičnost vnesla v razmah povezovalne poteze oziroma konstrukcije, smisel za prefinjenost in ornamentalne vzorce pa je izživela v obdelavi nadrobnosti. Vendar pri tem ne gre le za napolnjevanje ali dekoriranje nosilne kompozicije, marveč za organsko prežemanje vseh oblik, tako da je v tkivu njenih podob navkljub njihovi statičnosti razvidna notranja napetost, temelječa na svetlobnih kontrastih in še bolj na prefinjeno izbrušenih, ponekod tudi barvno toniranih odtenkih. Spričo takih značilnosti pa ni čudno, da je pomemben del svojega opusa posvetila spoštljivemu odnosu do umetnosti Pabla Picassa, še posebno v delih, kjer so segmenti v ploskev projicirane, a tudi prostorsko večsmerno razplastene predmetnosti v duhu kubističnega izročila preoblikovani v samostojne preplete geometriziranih oblik in struktur.

Apostrofiranje in variacijsko preizkušanje picassovskih značilnosti se je ustvarjalki ob študiju Picassove umetnosti prerodilo v očarljiva in likovno razkošna dela, izoblikovana v duhu kubističnih tihožitij, na katerih se geometrijski segmenti z likovno domišljijo in iznajdljivostjo povezujejo in prekrivajo z vzorci, v katerih živi neizčrpno bogastvo, ki ga ponekod dopolnjuje tudi velika in predvsem zamolkla barvna izraznost. Spet drugod lahko grafičarka svojo invencijo razkriva tudi predvsem skozi igrivost, s katero lahko v kubično mrežasto konstrukcijo spremeni celo organski ženski torzo; s podobnimi prijemi in signalnimi barvnimi poudarki pa se ji lahko v likovno barvito strukturo spremenijo tudi smetiščni ostanki tovarniške proizvodnje, angažirano naslovljeni kot Ostanki sveta.

Ker se avtorica predstavlja z deli, ki v sebi nosijo močne sledove usmeritve grafične šole, iz katere izhaja, je taka navezava na Picassa toliko bolj razumljiva, če upoštevamo, kolikšno vlogo pripisuje temu mojstru že njen profesor grafike Branko Suhy. Že na razstavi njegovih študentov v Dolenjski galeriji leta 2018 so kot skupna vez med mladimi razstavljalci izstopale prav variacije picassovskih prijemov; to pa jasno kaže, da vidi šola svoje izhodišče pri pionirjih moderne likovne umetnosti z začetka 20. stoletja in da je v tem mogoče uzreti celo značilen zgodovinski obrat. Na isti akademiji so se namreč že v desetletju po 2. svetovni vojni študentski iskalci, ki so se samoiniciativno izvijali iz tedaj zapovedovanega realizma, skušali opreti prav na Picassa, a je bilo to tedaj predrzno in celo tvegano. Danes pa na isti akademiji profesor, ki velja za ohranjevalca moderne klasike v grafiki, opozarja kot na likovno izhodišče prav nanj.

 

A v dosedanjem delu Marie Karnar - Lemesheve pri tem ne gre za epigonsko posnemanje, marveč ponovno za njen avtonomen vstop v likovni jezik, s katerim se, sicer v znamenju počastitvenega odnosa do mojstra, lahko suvereno izraža. Zato so njene grafike polne domiselnosti in odtenkov ter bogastva, v njeni energičnosti in smislu za sintezo in kombiniranje oblik pa se izraža tudi velika, najbrž značilna ženska rahločutnost, ki v trdnost in ostrino vnaša tudi lirično mehkobo, ta pa se v likovnem smislu kaže kot velika prefinjenost; a umetnice ne priteguje le dekorativno napolnjevanje ploskev, marveč prej plastenje v prelome in pregibe zajetega ter v nove oblike zgoščenega življenja, ki se kot na razgrnjenem prtu v živahno enovitost povezanih raznoliko tretiranih grafičnih učinkov izraža v svoji dinamičnosti, v katero avtorica projicira tudi svoj čustveni, ne le spominski svet.

S svojo likovno domišljijo je v vrsto del vključila tudi figuralne elemente (že na eni izmed podob industrijskih konstrukcij se ji celo »rokav« tovarne izteka v razprto človeško dlan), predvsem pa je razcvetene kompozicije svojevoljnih abstraktnih in aluzivnih oblik spremenila v utripajoče tkivo, v katerem lahko razbiramo tudi namige na sporočilo o današnjem svetu, ki ga ponekod nakazujejo vrisane besede, kakršna je pomenljivi »cirkus«, ali naslovi grafik, ki se zaletavajo »z glavo v zid«.

Vse na takih grafikah je usmerjeno v preplet, v katerem so fragmenti predmetov, oblike kaktusov ali človeških nog in drugih delov trupa lahkotno povezani z vsem drugim. V grafično tkivo skritim ljudem brez lastne volje silijo noge iz obrisov kot izpod ornamentirane odeje ali nam mahajo iz slikarkinega rojstnodnevnega likovnega šopka, vse to pa ponekod pregrinja rdeča vélika črka M, morda kot začetnica slikarkinega imena. Njene grafične podobe so razcvetene v nepredvidljivi kaos življenja, ki ga ustvarjalka po skritih zakonih medsebojnega vplivanja in učinkovanja vse bolj preoblikuje v nov red, ponekod zares v nekakšen šopek oblik in struktur, splet norosti in veselja, v katerega pa je vse vpleteno kot življenjska improvizacija, kot razvidna nerazvidnost vsakič v novo celoto povezanih življenjskih fragmentov.

Taka umetnost je videti še najbolj smiselna in živa v utripanju in dinamiki ter nenehnih razmerjih med likovnimi elementi, v táko lesorezno vezenje pa sodobno ustvarjalko najbrž spodbuja tudi gon starodavne tkalke po lepoti, kakršna obkroža že njena v ornamentiranem ambientu sedeča ženska akta. Skozi tak krasilni impulz ustvarjalka dojema svet kot nepregledno razčlenjen, a naravno zaokrožen organizem tudi spričo vseh njegovih najbolj vsakdanjih pojavov, pa naj gre za človeško intimo ali zapleteni organizem tovarn. Celovitost v njem ji omogočajo zajeti dominantne črte, ki kot obrisi in utripi na križiščih srečanj njenih lesoreznih zamahov lovijo vase segmente sveta kot v mrežaste grafične preplete. Napetost jim stopnjujejo vsakršni kontrasti, oblike se jim razcvetajo v vedno novih zaokroženih poganjkih, ki se jim usmerjajo v nevidno jedro kot svetlobni žarki, njihova razcvetena površina pa je videti kot rezultat nepredvidljive, a skrbno zavzete ustvarjalne igre.

Vse take učinke je avtorica dosegla zlasti s tradicionalno starodavno lesorezno tehniko, pa tudi v zapletenih tehnikah globokega tiska, in s potrpežljivim trudom, ki ji je videti v posebno veselje. Ob pogledu na skriti red v oblikovni nakopičenosti njenih grafik se gledalcem razkriva umetničina sposobnost, ki nam odpira še neznane poti k izvirom znano-neznanega ustvarjalnega sveta.