Predstava - Izumitelj na zemlji

Uprizoritev je posvečena 120-letnici rojstva Antona Podbevška Predstava Izumitelj na zemlji obeležuje 120. obletnico rojstva Antona Podbevška, katerega poezijo povezujemo z začetkom zgodovinske avantgarde na Slovenskem. S sledenjem notranjim napetostim njegove poezije si prizadeva odrsko aktualizirati Podbevškov “kozmični anarhizem”, ki izraža silo neskončne ekspanzije roba mogočega. Če se ta sila v naslovni pesmi manifestira v želji po osvoboditvi potencialov, ki jih zatira nepravična ureditev človeške družbe, se po prestopu horizonta v kozmičnem prostoru zariše podoba  človeka, ki je ujetnik samega vesoljstva. V čem bi bila lahko osvoboditev iz te ujetosti? Poezija Antona Podbevška (1898–1981) je slovenskemu jeziku odprla nove prostore nekakšne vizionarske govorice, do katere ni mogel nihče ostati indiferenten. Sodobniki, ki so bili nad njo in nad Podbevškovimi javnimi nastopi v Novem mestu in Ljubljani na začetku osupli, potem pa vse skupaj začeli pozabljati, kot bi šlo za  travmo, so to poezijo pogosto dojemali kot eksces podob, ki učinkujejo kot bohotnost eksotičnega pragozda, v katerem se lahko izgubimo. Toda ob natančnem branju lahko kot eno njenih glavnih značilnosti odkrijemo izjemno preciznost in zgoščenost tudi v oblikovanju najmanjših pomenskih enot; pesnik je zmogel že s so-postavitvijo dveh besed pogosto vzpostaviti skrajno napetost in sprostiti maksimalno energijo. Tak je že naslov njegove legendarne pesniške knjige Človek z bombami (1925). Zelo dobesedno evocira podobo človeka, ki so mu bombe vsilili, da bi se  z njimi znašel na frontah svetovne vojne;  tako kot se je znašel tudi sam Podbevšek, ki v eni od svojih pesmi ob pogledu na vojake, ki sedijo na strehah vlakov, na začetku predora pa z njih popadajo in vlak zapelje čeznje, pomisli, kaj bi bilo, če bi tudi on »prav tako bedno poginil«  … In doda: »Saj ne ve še nobeden, da sem, noseč v svojih nemirnih prsih načrte za več sto let, prehodna točka, skozi katero bodo morali vsi tisti, ki letajo po zraku in hočejo biti silni.« Bombe (na začetku 20. stoletja so bile emblem anarhistov – in tudi Podbevšek se je imel za anarhista, toda ne za navadnega, ampak za »kozmičnega anarhista«) imajo torej zlasti tudi povsem drugačen pomen. V njih je zgoščena vsa tista energija, ki jo pesnik prinaša, energija, ki se noče  omejevati samo na pesništvo. Te bombe so tu za to, za kar jih je v istem času uporabil heteronim Fernanda Pessoe Álvaro de Campos, ki je napisal: »Vrgel bom bombo v usodo.« Podbevšek je bil v Sloveniji prvi, ki je s svojo poezijo napolnil gledališko dvorano. Razumel jo je kot poezijo, ki zase zahteva tudi gledališki oder. Predstava Izumitelj na Zemlji vrača to poezijo na oder. Podbevšek jo je na odru recitiral v svoji samoti, predstava Izumitelj na Zemlji pa hoče obuditi njegovo neponovljivo prezenco z novo odrsko govorico v zavesti, da poezija ni samo pesništvo, ampak je stanje duha. (M. K.)