Uroš Weinberger: XI:

Uroš Weinberger: XI.

pregledna razstava

10.9. – 28.9.2018

Galerija Alkatraz, Ljubljana

Otvoritev likovne razstave: ponedeljek, 10. september 2018, ob 20h

Vljudno vabljeni na otvoritev pregledne razstave Uroša Weinbergerja "XI." v ponedeljek, 10. septembra ob 20.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Vabljeni tudi na otvoritev razstave Uroša Weinbergerja "XI.", v Galerijo Channel Zero, v ponedeljek, 10. septembra 2018, ob 21.30, ki je del pregledne razstave v Galeriji Alkatraz in na druge dogodke v okviru 25. obletnice AKC Metelkova mesto.

XI. je naslov pregledne razstave Uroša Weinbergerja v Galeriji Alkatraz. Rimska številka enajst označuje prerez njegovega enajstletnega delovanja znotraj AKC Metelkova mesto, razstavo pa sestavlja izbor del, ki so nastala v tem obdobju in prostoru. Galerija Alkatraz že nekaj let razvija model predstavljanja ustvarjanja t. i. domačih umetnic_kov z namenom raziskovanja posameznih procesov znotraj ateljejskega dela AKC Metelkova mesto. Tu si je delovne prostore vzpostavilo okoli 30 umetnic_kov, med njimi tudi Uroš Weinberger. Prostore so zasedle_i oz. si jih na javnih razpisih pridobile_i umetnice_ki različnih generacij, ki razvijajo heterogene umetniške prakse. V tej paleti raznolikosti nas pri pregledu produkcije umetnic_kov zanima, ali lahko govorimo o metelkovski umetnosti, in če se odločimo za to poimenovanje, kaj jo definira: ali je to prostor, ki narekuje specifične pogoje delovanja, ali mogoče estetska kategorija?
Za Uroša Weinbergerja se je vse začelo leta 2006, ko je na javnem razpisu dobil ateljejski prostor v stavbi Garaže. Prostor je bilo potrebno zaradi dotrajanosti in poškodb temeljito obnoviti, kar je zahtevalo veliko fizičnega dela in veliko vztrajnosti. Urošev boj za prostor je pomenil uporabo gradbenih znanj in socialnih veščin, ki mu niso bila tuja. V relativno kratkem času si je v enem od najmanjših ateljejskih prostorov ustvaril in opremil svoj delovni kotiček, »drug svet«, ki mu je od leta 2007 omogočal razvijanje in raziskovanje samosvojega slikarskega pogleda na realnost.
Uroš Weinberger je svojo slikarsko pot začel z raziskovanjem abstraktne slike, ki je zelo kmalu prešla v figuraliko. Njegove slike so sestavljene zgodbe, ki črpajo iz nešteto virov in po principu kolaža oblikujejo nove asociativne sestavljanke podob, ki so zgrajene v lucidne pripovedne celote. Urošu je blizu fenomen sodobne medijske kulture, ki jo reflektira v  svojem delu. Prek slikarske tehnike odslikava realnost, kot asociativna podlaga pa mu služijo podobe iz časopisov, starih slik, plakatov in z medmrežja. S sestavljanjem oziroma lepljenjem teh podob, ki prihajajo iz preteklosti in sedanjosti, ustvarja tako dekonstruiran ideal preteklosti kot antiutopično napoved prihodnosti. V enajstih letih je ustvaril veliko število slik z antiutopičnimi projekcijami, ki zasledujejo slikarsko raziskovanje zgodovinskega spomina, ki je osnova za gradnjo slikarske pripovedi. Alegorije preteklosti so osnovni gradniki futurističnega antiutopičnega sveta, v katerem se kažejo sprevrženosti sodobne družbe: od socialne in družbene nepravičnosti, ekoloških katastrof in nadzora do ideoloških in političnih manipulacij ter kapitalskega izkoriščanja. Slike so sestavljene iz ene ali množice figur, postavljenih v prostore, ki nas spominjajo na antiutopične svetove iz futurističnega imaginarija.
Slika je za Uroša Weinbergerja medij, kjer se kljub prostorski omejenosti odvija pripoved, ki odraža konstrukcijo družbenih scenarijev. Figure so reminiscence podob iz zgodovine herojskega slikarstva. Največkrat so postavljene v hladno tehnicistično arhitekturno pokrajino ali pa so izgubljene v mnoštvu ponavljajočih se podob, kjer dobimo občutek ujetosti v manipulativni ideološki ustroj. Prostorska stiska, ki jo zaznavamo na različnih slikah, nakazuje ujetost subjekta v sistem in njegovo podvrženost nenehnemu nadzoru in strahu. Veliki kapital, ki podpira napredne tehnologije, je kolonizator subjektivitete, kulture in naših življenj. Tehnologija in kapital upravljata z našimi življenji, tako da vstopata v naše intimne prostore in nas usmerjata pod pretvezo, da sta edina, ki nam lahko posredujeta resnico. Slike Uroša Weinbergerja so realne pripovedi o prihajajoči bodočnosti, v katerih se kažejo najgloblji družbeni strahovi.
Futuristično vizijo družbenih strahov, uresničenih v antiutopičnem svetu, je podrobno opisal že George Orwell v knjigi 1984, ki tako kot slike Uroša Weinbergerja skuša »graditi verjetno kvazirealnost sveta in hkrati psihološko prepričljivo razviti t. i. notranje življenje junakov, ki se gibljejo v tem svetu, to kvazirealnost pa primerja s pravo realnostjo in ugotavlja, če ji ustreza ali ne.«[1]
Zgodovinski spomin je za Orwella v 1984 prehajanje vedenja, kar je izraženo v stavku: »Kdor ne pozna preteklosti, ne pozna sedanjosti in kdor ne pozna sedanjosti, ne more predvidevati o prihodnosti«. To je matrica za pogled v prihodnost. Matrica Uroševih slikarskih zgodb ravno tako gradi na zgodovinskem spominu poznane preteklosti totalitarnih režimov, zavedanju sedanjosti in sintezi obeh v antiutopično prihodnost. Ilustracija tega je slika Empowered by Power. (2014), na kateri se totalitarna ikonografija kaže v podobi monumentalnih ženskih figur, ki korakajo v skupnem ritmu.
Živimo v času vedno večjega omejevanja svobode in manipuliranja z resnico, zato je potreba po nadzoru še vedno vodilo družbe prihodnosti. Velike ideologije so kot orodje za manipulacijo s posameznikom uporabljale zgodovino človeštva. To misel ponazarja slika A Camp Jesus Documentary (2016), kjer nastopajo otroci v vlogi ujetnikov in prenašalcev ideoloških resnic. Naravne katastrofe so kot posledica nesramnega človeškega izkoriščanja naravnih danosti postale del naše vsakdanjosti. Slika Tsunami (2018) je neposredna napoved udarca, ki ga vrača narava. Na njej množica ljudi na obali brezskrbno zre v prihajajoči val grozeče prihodnosti. Bodočnost družbe, ki še vedno gradi svoj kapital in tehnološki napredek na umazani industriji, kot je naftna, se odslikava v slikah Esso (2013) in ExxonMobil (2014).
Weinbergerjev slikarski spomin je vizualna rekontekstualizacija pogledov, reciklaža preteklosti. Njena aktualizacija, prek zgodb predstavljena iz sveže perspektive, vzpostavlja most med sedanjostjo in preteklostjo. Weinbergerjeve slike in risbe na tokratni razstavi gledalko_ca ne bodo pustile ravnodušnega, kajti v imaginariju strahov pred prihodnostjo, kjer se je posameznica_k ujel v brezsramnost konformistične in nadzorovane družbe, ni prostora za udobje!
[1]           Slavoj Žižek, Filozofija skozi psihoanalizo (Ljubljana: DD Univerzum, 1984), 131.

Kuratorica: Jadranka Plut

Uroš Weinberger (rojen 1975) V letih 1982-1984 je živel v NDR. Študij slikarstva je končal leta 2003, leta 2005 pa je magistriral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2002 se je izpopolnjeval na Nacionalni akademiji za umetnost v Sofiji v Bolgariji. Prejel je več nagrad, med drugimi: študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani leta 2001, leta 2011 pa je bil zmagovalec bienalne razstave Pogled 6 - Pogled na likovno umetnost Slovenije 6 /Jaz, tukaj, zdaj. Sodeloval je tudi na rezidenčnih programih: Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v Berlinu, Nemčiji (2009), Evropski hiši umetnosti, Zgornja Bavarska-Schafhof v Freisingu, Nemčija (2013).
Dela Uroša Weinbergerja obravnavajo družbeno angažirane tematike, ki zadevajo lokalne in globalne probleme, ki vplivajo na naše vsakdanje življenje. Razstavljal je v Avstriji, Bosni in Hercegovini, Bolgariji, Hrvaški, Nemčiji, Italiji, Srbiji, Sloveniji, Južni Afriki, ZDA. Njegova umetniška dela se nahajajo v javnih in zasebnih zbirkah. Weinberger živi in deluje kot samostojni vizualni umetnik.

Galerija je odprta:

Ponedeljek - četrtek:

11.00-15.00 in 16.00-20.00

Petek:

15.00-23.00

 

Program Galerije Alkatraz/ KUD Mreže podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

Projekt je podprla tudi Mestna občina Novo mesto.