»Otroci so izjemni, kar se tiče prilagajanja novim spremembam«

datum: 27. 10. 2020

Tadeja Bečaj Žnidaršič in dr. Petja Kovačevič sta odličen tandem, ki vodi Zavod za gibalni in ustvarjalni razvoj. S posluhom do otrok in staršev se lotevata najrazličnejših izzivov, starši pa se nanju obračajo predvsem z nasveti glede gibanja in terapevtskega znanja o vzgoji in starševstvu. V sklopu kampanje Novo mesto. Zame. smo se z njima pogovarjali o stiskah otrok in staršev v času epidemije.

Kaj je najpomembnejše izpostaviti v času nenehnih sprememb in družbenega krča, ki je nekako postal stalnica?

Ljudje smo pristali v stiski, polni strahu, negotovosti, pa tudi nemoči. Situacija, v kateri smo se znašli je nova, polna groženj, da bi zboleli ali koga okužili. Tisti posamezniki, ki so se v “običajnem vsakodnevu” borili s tesnobnimi in anksioznimi motnjami, so najbolj na udaru, saj jih trenutne okoliščine le še povečujejo. Pa tudi otroci so precej zmedeni, ko v polnosti ne razumejo, kaj se dogaja, hkrati pa čutijo, da je nekaj pomembnega, nekaj, kar spravlja odrasle v strah in negotovost.

Kako stanje doživljajo otroci? V večini imamo občutek, da nič ne opazijo, vendar je najbrž situacija precej drugačna?

Mnenje, da otroci nič ne opazijo, je napačno. Njihova zaznava odraslih je izjemna. Sledijo nam na vsakem koraku in opazujejo, kaj se dogaja. Ker do njih prevečkrat pristopamo, kot da to “ni njihova stvar” pa ostajajo sami s svojimi doživljanji strahu in nemoči, neslišani v tem, kar čutijo.

Otroci vse do tretjega leta pa tudi v večini predšolskega obdobja čutijo svoje starše, še posebno mamo. Ne glede na naša prizadevanja smo starši v krču, podzavestno čutimo strah pred neznanim. Kako nas doživljajo otroci?

Otroci v stiski (ki je lahko njihova ali starševska) običajno odreagirajo na dva načina: ali zadržijo zase, kar pomeni, da ponotranjijo občutke, jih ne izrazijo in obremenijo svoje telo s težo neizgovorjenih, potlačenih čustev; ali pa jih izrazijo z vedenjem, ki se zdi staršem običajno neprimerno, napačno, nemogoče, na tak način želijo sporočiti, da v sebi nosijo nekaj pretežkega, kar mora biti opaženo, slišano in sprejeto, da se lahko sami oddahnejo.

Kaj je v času nenehnih sprememb za otroka, ki potrebuje varnost in red, najpomembnejše?

Osnovne otrokove potrebe so slišanost, pripadnost, ljubljenost in varnost. Na tak način jim lahko približamo tudi trenutno življenje nenehnih sprememb. To pomeni, da jim na njihovo starost primeren način razložimo, kaj se dogaja, razumemo, da je tudi njih strah ali pa se jim zdi krivično, ker ne vidijo prijateljev, babic in dedkov. Da jim damo občutek, da so ne glede na to, kaj čutijo, ok. In da je v redu karkoli ob tem čutijo. Da jih imamo radi in se nam vedno lahko zaupajo.

Če so otroci mlajši od treh let in še ne tako besedno spretni, potem je pomembno, da mi v sebi čutimo pomirjenost z njihovim izražanjem čutenj. Smo ob njih, ko jim je težko in pazimo, da jih ne utišamo z željo po tolažbi. Dovolimo jim, da povedo, kako se počutijo, pa tudi če z jokom.

"Na nas se velikokrat obrnejo starši, ki jih skrbi, kako se odzivati na otroške stiske, ki se kažejo prek trme, joka, strahu in tesnobe. Takrat jih zanima, kako s svojim ravnanjem poskrbeti, da bodo otroka kar najbolje pripravili za v svet, za takšne nepredvidljive situacije, kot se nam dogaja sedaj."

Je že opaziti trajnejše spremembe pri otrocih?       

Otroci so izjemni, kar se tiče prilagajanja novim spremembam, saj se v njihovih rastočih možganih hitro odvijajo nevronske povezave. Zato o trajnejših spremembah ob pogoju, da so starši pripravljeni sprejeti otrokovo stisko in jo slišati, še ne moremo govoriti. Lahko pa povem, da se stiske povečujejo ob otrocih, ki se borijo s kakšno boleznijo (sladkorna …) ali motnjo hranjenja, kjer imajo strah, tesnoba, nemoč že svoje mesto.

Če se dotaknemo dojenčkov. Kako slednji občutijo čas, v katerem se nahajamo?

Dojenčki v največji meri doživljajo svet okoli sebe prek materinih in očetovih oči. So izjemno telesni, zato se družbeni krči, o katerih govorimo, pri njih kažejo prek gibanja. Njihove zaznave strahu pred boleznijo so odvisne od tega, kako se starša spoprijemata s svojimi čustvi.

"Starši pri nas poiščejo pomoč zaradi skrbi za dojenčkovo gibanje, kjer čutijo, da so dojenčki v krču in se ne razvijajo kot bi se lahko glede na razvojna pričakovanja."

Na kakšen način lahko vsi skupaj pripomoremo k boljšim časom, k boljši sedanjosti pa tudi boljši prihodnosti otrok?

Pomembno je, da smo odgovorni do sebe in do drugih, spoštujemo skrb za zdravje in se odzivamo na svoje telo, ki pove, kako smo, kaj čutimo in kako doživljamo sebe, druge ter svet. Da smo iskreni v tem, kar se nam dogaja v sebi in najdemo način, da ta doživljanja tudi izrazimo. Saj bomo le na tak način lahko zaznali in slišali, kaj se dogaja našim otrokom.

"Super je tudi, da najdemo nekaj, česar se veselimo in nas osrečuje ter poskrbimo zase, da si napolnimo baterije, ki jih bomo kasneje delili s partnerjem ali otroci."  

Na podlagi treh anonimnih vprašanj staršev smo Tadeji in Petji zastavili vprašanja in ju prosili za odgovore.

Vprašanje mamice: Otrok me je pred časom nagovarjal, naj snamem masko, po mesecu dni pa mi govori, naj si nataknem masko, ker jo imajo tudi drugi. Kakšna sporočila jim dajemo?

Otroci so zmedeni, kako in kdaj z ali brez maske. Zato je pomembno, da smo mi s svojim zgledom jasni, kdaj je potrebno in kdaj ne. Tako kot je nas na začetku nošenje maske ali upoštevanje drugih preventivnih ukrepov presenetilo in se nam je zdelo tuje, kot da se to ne dogaja nam, so se odzvali tudi otroci. Kasneje ko se je strah povečal in z njim skrb ter pritiski pa smo začeli vse dogajanje jasneje videti in bolj razumeti.

Vprašanje mamice: Moj dvoletnik je v fazi trme. Tako je skoraj vsakič ko greva v vrtec in ko ga pridem iskat. Nenehno izraža svojo voljo. Kako naj bom dosledna in hkrati sočutna, če imam na obrazu masko in mu stvari ne morem predstaviti enako kot prej?

Dobra novice pri odzivanju na otrokove čustvene izbruhe kot je trma je, da se otroci na maske kaj dosti ne ozirajo. Ko jih želimo v trmi začutiti, slišati in razumeti, kaj jih je tako razjezilo, je najpomembneje to kar ob tem čutimo. Tega pa nam maska ne more vzeti. Naša umirjenost in pripravljenost slišati otroka prihajata od znotraj in otroci se odzivajo na to, kar ob nas čutijo, veliko bolj, kot na to, kar jim govorimo.

Vprašanje mamice: Že med prvo karanteno mi je bilo težko motivirati svoje tri otroke, prihaja zima, kako naj si vsaj malce olajšamo dni?

Motiviranje otrok, posebno če je vsak v svojem razvojnem obdobju, je izjemno zahtevno delo. Včasih celo nepotrebno. Otroci potrebujejo njim prilagojen prostor, okolje, kjer bodo imeli možnost sami raziskovati. Prosta igra, polna domišljije in tudi dolgočasja krepi njihove možgani, skrbi za socialni, gibalni, miselni in čustveni razvoj. Zato rajši pripravimo okolje na tak način, da je varno z enostavnimi elementi, ki imajo lahko več funkcij (na primer deščice so lahko avto, telefon, kuhalnica ipd.), njim pa prepustimo igro znotraj tega.   

O Tadeji in Petji:

Tadeja, ki je po poklicu diplomirana inženirka radiologije z dolgoletnimi izkušnjami v zdravstvu je ena tistih, ki ogromno znanja in izkušenj predaja staršem na urah pedokinetike in Feldenkrais metode. Kot pravi sama, se vedno znova navdušuje nad spremembami v razvoju in sproščenosti ter samozavesti, ki jih opaža pri svojem delu z otroci in starši. Njen cilj je, da starši v svoja materinstva in očetovstva zakorakajo lažje, z bolj zadovoljnim dojenčkom, ki mu je omogočeno lahkotnejše in samostojnejše gibanje. Petja je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije ter diplomirana komunikologinja. Ukvarja se s terapevtskim delom, ki ga izvaja po modelu relacijske družinske terapije, v večini pa nudi pomoč ljudem, ki so v stiskah zaradi različnih dejavnikov. 

Avtor fotografij: Tomaž Levičar in osebni arhiv