Intervju z Urošem Zormanom

datum: 16. 10. 2020

Uroš Zorman je zagotovo eden najboljših igralcev v zgodovini slovenskega rokometa. V svoji karieri je osvojil skoraj vse, kar se je osvojiti dalo, s svojimi klubi je bil kar štirikrat evropski klubski prvak. Pred dvema letoma je zaključil svojo igralsko pot, kmalu zatem pa se je podal v trenerske vode. Letos se prvič predstavlja v vlogi glavnega trenerja trebanjskega kluba Trimo. Z ženo in tremi otroci živi v Novem mestu, v intervjuju za glasilo MoNm, ki je izšlo septembra, pa nam je zaupal podrobnosti iz svoje kariere in življenja v Novem mestu.

 

Zakaj Novo mesto? Kaj je bil odločilni dejavnik pri tem, da ste si izbrali dolenjsko prestolnico za svoj dom?

V Novo mesto se vračam že skoraj 20 let, saj je od tu doma žena. Ko smo bili v tujini, smo imeli vedno pripravljene torbe, levo, desno, gor, dol, in tega smo imeli dovolj. Zadnji dve leti sem bil v tujini sam, saj se je žena zaradi otrok vrnila domov, kar je bilo zame težko predvsem v obdobju, ko so bili otroci manjši. Po pravici povedano sem imel tujine po petnajstih letih kar malce dovolj. Vedno sem bil patriot, vedno sem se rad vračal domov v Slovenijo. To je bil glavni razlog za selitev v Novo mesto, malo pa sem imel tudi sreče, saj se mi je ponudila možnost sodelovanja s Trimom in tako sem ubil dve muhi na en mah.

 

Pred tem ste skoraj desetletje preživeli pri najboljšem poljskem klubu, Kielce. Kako danes gledate na to obdobje svojega življenja in kariere?

Zdaj lahko že rečem, da je Poljska moj drugi dom. Devet let in pol sem bil tam, domov sem prihajal le za teden dni in na letni dopust, tako da sem na koncu poznal že skoraj več ljudi na Poljskem kot v Sloveniji. Bilo je lepo, imeli smo se super, dom pa je vseeno le dom in komaj smo čakali, da se vrnemo.

 

Po koncu igralske kariere ste zelo hitro prešli v trenerske vode. Že vaša pozicija na igrišču – srednji zunanji – je bila tista, za katero mnogi trdijo, da je rezervirana za trenerje na igrišču, saj imajo žogo veliko časa v svojih rokah in usmerjajo vse svoje igralce. Kdaj ste vedeli, da boste postali trener?

Ko si mlad, imaš željo biti v vrhunskem klubu, želiš si, da si vrhunski igralec in da dosegaš vrhunske rezultate. Ko sem prišel v zrela, »penzionerska« leta, ko je šla moja športna kariera proti koncu, sem začutil, da bi bil lahko trener, konec koncev me je to veselilo. Vseeno pa si nisem predstavljal, da kot trener nosiš tako veliko odgovornost, ne samo zase, ampak tudi za ostale. V čem je največja razlika med trenerjem in igralcem? Prej sem prišel na trening, ga oddelal in odšel domov. Skrbel sem le zase. Sedaj pa je tvoja vloga takšna, da prideš v dvorano še pred treningom, tam te čaka med 16 in 20 fantov, za katere si odgovoren. Ko prideš domov, te čaka še drugi del trenerstva, kjer se posvetiš video analizam. Še vedno pa mi je to nek izziv, veselje. Že prej, ko sem bil rokometaš, sem rekel, da bom igral do takrat, ko me bo to veselilo, ko me bo to motiviralo. Ko sem proti koncu začutil, da to ni več to, sem se odločil, da zaključim. Kar se fizične pripravljenosti tiče, bi zagotovo lahko nadaljeval še sezono ali dve, ampak preprosto je bila glava preveč utrujena. Enako bo s trenerstvom. Trener bom tako dolgo, dokler me bo to veselilo, dokler bo za to motiv, ko pa bom začutil, da me to ne veseli več, bom s tem zaključil.

 

Pravijo, da uspešnega športnika brez prave podpore njegovih najbližjih ni. Danes ste mož in očeh treh otrok. Kakšna je bila v vsem tem njihova vloga?

Najpomembnejša je podpora družine. Če doma nimaš podpore, potem se sploh ne splača s tem ukvarjati. In to ne velja samo za šport, ampak je tako v vseh življenjskih situacijah. S čimer koli se ukvarjaš v življenju, je ta podpora nujna. Sploh pa v športu. Vemo, da je šport precej stresen, tako fizično kot psihično, tako da če nimaš urejenih stvari doma, zagotovo ne zdržiš.

 

Ali imate kaj zdrave poklicne deformacije in pri svojih otrocih že opazujete, kdo je najbolj motoričen, kdo ima največ možnosti, da bo uspešen športnik?

Če si uspešen športnik, imaš ponavadi željo, da bodo otroci sledili tvojim stopinjam. Ampak vedno sem bil odločen, da nanje ne bom pritiskal, da se bodo že sami odločili. Si pa po drugi strani želim, da se v otroštvu s pomočjo športa vsaj malce umaknejo z ulice in od vseh pasti, ki jih te prinašajo s sabo. Če jim na koncu kaj uspe tudi v športnem smislu, bodo za to že sami poskrbeli. Prav se mi zdi, da otroci niso obremenjeni z našim priimkom, ampak, da imajo čisto svojo, prosto pot. Kot pa že kažejo, pa verjamem, da bodo nekaj pomembnega naredili iz sebe. Na katerem koli področju že.

 

Trebanjski Trimo je zelo ambiciozen klub. V zadnjih letih veliko vlagajo v okrepitve in delo z mladimi, kar se pozna tudi na njihovih rezultatih. Kakšni so vaši cilji za to sezono?

Vedno moraš imeti velike cilje. Kar se tiče kluba, je cilj to, da gremo vedno korak za korakom naprej. Verjamem, da nismo muha enodnevnica, ampak da se bo ta klub gradil leta in leta in bo posledično vedno boljši. V preteklosti je imel nihanja, sedaj pa upam, da bo držal visoko konstanto. Ali bo to z mano ali ne, bomo še videli, odvisno od tega, kaj bo prinesel čas, verjamem pa, da bodo fantje iz leta v leto napredovali in da bodo pozicionirani vedno višje.

7. 2 Zorman 2 Foto Dominik Pekeč RK Trimo Trebnje

Pred veliko evforijo v Sloveniji, za katero so poskrbeli košarkarji in v veliki meri tudi odbojkarji, je bila prav slovenska rokometna reprezentanca prva, ki je leta 2004 združila celotno Slovenijo. Takrat so na domačem evropskem prvenstvu osvojili drugo mesto. Kakšni so vaši spomini na tisti čas?

Leto 2004 je bilo res magično. S klubom smo bili evropski prvaki, z reprezentanco smo osvojili medaljo, šli smo na olimpijske igre. Takrat sem bil še mlad, milijon stvari sem imel v glavi, prepričan, da je v tistem trenutku ves svet moj. Vesel sem, da smo v kolektivnih športih odprli to pot, da smo dokazali, da lahko tako majhna Slovenija v kolektivnem športu doseže marsikaj. Vedno sem bil patriot tudi v športnem smislu, igranje za reprezentanco je bila zame velika čast in vesel sem bil vsakega poziva, še posebej ko sem bil mlajši in sem šele začenjal. Ko sem dobil tisto modro kuverto s pozivom in sem bil na spisku igralcev, to je bil prav poseben občutek. Glede na to da sem bil vseskozi v tujini, sem, ko so me poklicali na reprezentančno akcijo, tako lahko prišel vsaj za teden dni domov. Malo za šalo, malo zares, ampak to so bili zelo lepi trenutki. 

 

Kot novopečeni Novomeščan lahko neobremenjeno pogledate na trenutno športno sliko Novega mesta …

Vedno je lahko boljše, a mnogo stvari je na dobrih temeljih. Športne dvorane je potrebno renovirati, v Marofu to že počnejo, morda bi bilo dobro zgraditi še kakšno novo dvorano. Vedno več ljudi se zaveda, da se zdrav način življenja vrača nazaj, kar se je po mojem mnenju v zadnjih desetih letih nekoliko izgubilo. Lahko se izboljšajo igrišča za otroke, s tem bi tudi ogromno naredili. Čeprav ima vsaka šola svoja igrišča, bi kakšna nova v blokovskih naseljih prišla še kako prav. Gugalnice, plezalne stene in podobno. Ni potrebno veliko, za ljudi pa je šport čedalje bolj pomemben.

 

Nekaj se šušlja tudi o tem, da bi lahko Trimo svoje evropske tekme igral v novomeški Športni dvorani Leona Štuklja.

Zaenkrat še ne vemo. Prvi predkrog lahko igramo še doma, potem pa je to odvisno od zahtev EHF-a (Evropske rokometne zveze). Sam bi si želel, da bi igrali v Štuklju. Trimo je dolenjska ekipa. Trebnje je blizu, verjamem, da ima Trimo veliko navijačev tudi v Novem mestu in verjamem, da bi bila dvorana nabito polna. Tudi naši igralci Didovič, Rašo in Tomić so k nam prišli prav iz Novega mesta.

 

Sklepna misel o Novem mestu in življenju tukaj …

Prvič po desetih letih se je zgodilo, da sem 21. avgusta doma. Prvič po desetih letih sem bil dva vikenda na morju. Avgust je bil zelo delaven, treninge sem imel dvakrat na dan, tako da še ni bilo časa, da se povsem navadim na Novo mesto. Še ko sem bil v Celju ali Ljubljani, sem vedno rad prihajal v Novo mesto. Tukaj sem se umaknil iz gneče, tu sem imel svoj mir, ko sem prišel na obisk takrat še bodočima tastu in tašči. Imel sem svoj kavč, kamor sem se popoldne ulegel in si malo odpočil. Kar se pa življenja v Novem mestu sedaj tiče, je za otroke super, mirno, ni preveč prometa in prevelike gneče in tako imajo otroci še vedno tisto pristno otroštvo, kar se mi zdi najpomembneje.

 

nazaj