„POJDI KAMOR TE SRCE VODI“ - RAZSTAVA ARTHOUSE ALUMNI

Galerija Kocka z veseljem najavlja prihajajočo razstavo „Pojdi, kamor te srce vodi“, na kateri bo predstavljenih 10 avtorjev, ki so študirali na Arthousešoli za risanje in slikanje in delujejo ali do delovali na področju Dolenjske, Bele krajine in Posavja.
Kustosinja razstave je: doc.dr. Kiki Klimt.

Razstavljajo: Andreja Komočar, Anže Gallus Petelin, Helena Lipej, Janko Orač, Jožica Medle, Lorena Ignaz, Nevenka Flajs, Nina Tomšič Polegek, Vanda Berus in Vasja Kranjc.

Razstava bo odprta v sredo, 1. julija 2026, ob 18.00. Vabimo vas, da se skozi raznolike vizualne izraze z avtorji podate na njihovo pot srce.

Za študij slikarstva se ne odločiš, ker bi želel varno prihodnjost ali ker bi ti prineslo materialno
bogatstvo. Ne pomeni, da biti slikar, umetnik to izključuje, a morda ni tako pomembno, kot je
ljubezen do ustvarjanja in raziskovanja. Ta odločitev ne prihaja iz racionalnega dela našega bitja.
Ne. Povečini je skrita, globoko zakopana, pod vsemi naslagami, predsotki in strahovi. Skriva se v
neki mali kamrici v našem srcu. Nekateri ljudje teh vrat nikoli ne odprejo, nekateri pa se nekega
dne le opogumijo.
Srce je tisto, ki vodi pot vseh, ki so se za študij slikarstva odločili. Ljubezen do ustvarjanja, malo
avanturizma in veliko, veliko poguma. Saj, žal, naše socialno okolje ljudi ne podpira v tem, da
sledijo srcu in v življenju počnejo to, kar bi si želeli. V glavi povprečnega prebivalca, pa ne le
Slovenije, je umetnik tisto čudno, ponavadi zapito, nesrečno zaljubljeno ali celo depresivno bitje,

ki ga nihče ne razume. Ta podoba umetnika je dediščina filozofije 18.stoleja, kateri je botrovala
vedno večja industrializacija, racionalizacija in mehanizacija takratne Evrope. Žal se ta
“mainstream“ pogled na umetnika ni spremenil in naše otroke, z napačno predstavitvijo
ustvarjalcev skozi zgodovino, prej odvračamo, kot spodbujamo za profesionalno umetniško pot.
Ustvarjanje je še vedno, v glavi večine ljudi, primerno le kot kratkočasna dejavnost. Kot poklic pa
nikakor ni primerno. Še posebaj likovna umetnost. In ravno zato so ljudje, ki stopijo na pot
umetnika — zelo, zelo pogumni.
Seveda človek lahko slika celo življenje, brez formalne izobrazbe. Prav tako, kot lahko preučuje
zgodovino, igra klavir ali se ukvarja s športom. A mi je, veliko študentov, po enem ali dveh letih
študija, reklo; “sem mislil, da nekaj vem, a svet, ki se mi zdaj odpira, si ne bi mogel zamisliti, da
obstaja. Vse vidim povsem drugače“. In v tem je vsa razlika. V globini percipiranja in razumevanja.
V letu 1990 se je tudi moja pot srca, iz novomeške gimnazije, nadaljevala na Šoli za risanje in
slikanje. Nadaljevala sem jo sicer na Akademiji za likovno umetnost, a se moja povezava s
“prvo“ šolo nikoli ni končala. Danes sem profesorica na tej isti ustanovi in po moji vrnitvi Novo
mesto, pred tremi leti , in ponovnem srečanju z nekdanjimi sošolci, se je pojavila ideja, da
organiziram razstavo umetnikov, ki nas druži skupen izvor. Tokrat ne nastopam kot slikarka,
ampak kustosinja in predstavljam 10 zelo raznolikih umetnikov, ki jih druži dejstvo, da živijo ali
so živeli na lokaciji Dolenjske, Bele krajine in Posavja.
In kakor pravi moto šole Aut viam inveniam aut faciam*, si je vsak med nami ustvaril svojo pot, ki
gre tja, kamor nas srce vodi.
doc.dr. Kiki Klimt, mag um.
*Ali bom našel pot ali pa jo bom ustvaril.
Arthouse Šola za risanje in slikanje je samostojni visokošolski zavod, ki izobražuje na področju
slikarstva, lepih umetnosti in modernih vizualnih praks. Njeni začetki segajo v 1990. Ideja o
ustanovitvi visokošolskega zavoda je bila v tistih časih nekaj povsem novega: porodilo jo je dejstvo,
da študij slikarstva potrebuje sveže, drugačne in moderne študijske vsebine, pa tudi bolj prožen in
moderen način izvajanja programa.
Danes je to naša najmodernejša slikarska visoka šola, ki so jo eksperti evalvacijske komisije ocenili
kot butično šolo tudi zato, “ker daje prednost kvaliteti pred kvantiteto, ker dokazje zadovoljstvo
študentov in uspešnost diplomantov v zaposlitvenem okolju. To ji zagotavlja dolgoletna tradicija,
požrtvovalno delo vodstva ter relativno hitre posodobitve in nadgradnje posameznih učnih načrtov
in vsebinskih sklopov.“
Posebnost šole je tudi v tem, da so študenti zelo različnih generacij. Približno polovica se jih vpiše
takoj po srednji šoli, ostala polovica pa so stari od 40 do 70 let. Po večini zato, ker si šele takrat
“lahko privoščijo“ slediti svoje srce.