DLUD 12/15

DLUD 12/15

 

Hamo Čavrk • Boštjan Kavčič • Mateja Kavčič • Alojz Konec • Robert Lozar • Jože Marinč • Jožica Medle • Jasmina Nedanovski • Janko Orač • Igor Papež • Andreja Schwenner • Uroš Weinberger

Skupinska razstava Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja v  Lokarjevi galeriji v Ajdovščini

25. 2. - 19. 3. 2022

Lokarjeva galerija, Prešernova ulica 15, 5270 Ajdovščina

Vabljeni na otvoritev likovne razstave, v petek, 25. 2. 2022 ob 18. uri.

 

Društvo likovnih umetnikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja je bilo ustanovljeno leta 2007 in trenutno vključuje 27 profesionalno delujočih umetnikov. Je naslednik bogate umetniške tradicije, ki se je v Novem mestu oblikovala v prvi polovici 20. stoletja, začenši s kulturno-umetniško manifestacijo Novomeška pomlad iz leta 1920, ko je bila v Windischerjevem salonu v Kandiji organizirana prva pokrajinska umetniška razstava. Ta je združila likovne umetnike in literate, npr. Božidarja Jakca,  Antona Podbevška in Mirana Jarca, z ambicijo prenove in popularizacije slovenske umetnosti. DLUD je najmlajše društvo, delujoče pod okriljem Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Ob koncu leta 2014 je pridobilo nov društveni naslov in souporabo galerijskega prostora v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu, kjer v Galeriji Kocka letno priredi štiri razstave. Društvo je zasnovalo bienalni  likovni festival Etike(te), ki ga v vsakokratni ediciji zaznamuje druga tema: rdeča nit  festivala iz leta 2019 je bil Strah / Fear, leta 2021 pa so umetniki ustvarjali z mislijo na Smeh / Laughter.             Ob 15. obletnici delovanja DLUD se v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini predstavlja 12 umetnikov, ki se motivno osredotočajo na interpretacijo ekoloških vsebin, človekove eksistence v sodobnem času ali pa raziskujejo izbrani likovni medij. Za razstavo je značilna pestrost likovnih izrazov, od klasičnega slikarstva, grafike do  kiparstva.

V informacijsko prenatrpani in potrošniško lahkomiselni sedanjosti se nekateri umetniki obračajo k naravi in iščejo v njej navdih in upanje za boljšo prihodnost. Andreja Schwenner se predstavlja z abstrahiranimi podobami krajine, ki ji zaradi specifične formalne pojavnosti ne iščemo ekvivalenta v naravi, saj je umetničino delo subjektiven odziv na doživljanje okolja. Tudi Jože Marinč motivno črpa iz krajine  ter v duhu abstraktnega ekspresionizma ustvarja haptično učinkujoče slike, ki z močno barvno nasičenostjo dosegajo vizualni učinek, v računalniške točke razdrobljenega sveta. V duhu občutene prizore iz narave abstrahira tudi Janko Orač.  Z zadnjimi lesorezi raziskuje pojav svetlobe z odmikom od objektivnega posnemanja  videnega. Skozi nedefinirane forme, sestavljene iz črt, ploskev in barve, opazujemo  ritmično spreminjanje tega naravnega pojava. Z linorezi se predstavlja tudi Jasmina Nedanovski. Umetnica suvereno gradi intimno naglašene likovne kompozicije. Blizu ji je preprosta pojavnost predmetov, ki jih zapiše kot tihožitja, mednje pa včasih umesti tudi človeško figuro in prizoru doda novo razsežnost branja.

Upodabljanju vsakdanjih predmetov in krajine se posveča tudi Igor Papež, ki ga zanimajo teme medsebojne odtujenosti, prevlade individualizma, ki se manifestira v družbene krize. Njegove navidezno romantizirane krajine govorijo o morebitnem koncu načina življenja, kot smo ga poznali.

Ekološke teme, kot so brezbrižno izkoriščanje narave in njenih virov ter skrb za prihodnost, obravnava več umetnikov. Mateja Kavčič prepoznava, da se je družba s   tem, ko je odprla vrata digitalnim tehnologijam, z vsako generacijo začela bolj zapirati pred naravo. Ta postaja le spomin, pripoved ali sanje. Družbenokritična so  tudi dela Boštjana Kavčiča, ki v metaforični govorici problematizirajo razprodajo podjetij in južno, z žico zamejeno državno mejo. Sopostavitev del preveva tesnobna negotovost, v kateri tavamo posamezniki, medtem ko s kopičenjem materialnih dobrin odlagamo nekdanje vrednote. Na Kavčičevo postavitev pa z grafikami in malimi skulpturami odgovarja Jožica Medle. Monokromatske uprizoritve človeških  interakcij pred izpraznjenimi ozadji zaznamujejo drobni fragmenti ter sledi intelektualnih dosežkov, ki, kot pravi umetnica, govorijo o uničujočem odnosu človeka do narave in posledičnem vračanju umske razvojne stopnje v obratno smer. Uroš Weinberger pa se neposredno odziva na sedanjost s prikazom, ki ni samo odraz  realnega stanja družbe, ampak ima tudi vizionarske kvalitete. V človeški bivanjski prostor vdira tehnologija nadzora, ki resda olajšuje življenje, obenem pa proizvaja tudi vse bolj pasivne in lažje vodljive posameznike. Tega pa umetnik ne prepoznava  kot napredek človeške vrste.

Misli o izraznem mediju in eksperimentalni pristop vnaša v svoje delo Alojz Konec.  Umetnik se predstavlja s podobami vsakdanjih predmetov in hipnih dogodkov, ki se  razgrajujejo v abstrahirane kompozicije. Forma naslikanih predmetov se razkraja v meglico in je posledica prenašanja videnega na platno, plod opazovanja in sklepanja, ki učinkuje kot hipna impresija. Dela Roberta Lozarja se ukvarjajo z raziskovanjem prostora v slikovnem polju, ki je razpet med abstraktnim in mimetičnim. Krško galerijo je uporabil kot ozadje in ustvaril iluzijo podvajanja prostora in vanj vključil  kiparske objekte ter prazna platna. Približal se je učinku trompe l'oeil, a pri tem pa  ohranil slikovit način slikanja. Hamo Čavrk pa se tokrat predstavlja s kiparskim objektom, ki ga determinirajo linije, ki se iz kvadrata ali kocke v diagonalah izraščajo  in tvorijo gosto prostorsko mrežo. V tem kontrastu dinamizirajo statičnost formalno pravilnega telesa in usmerjajo branje dela: v neskončnost usmerjene ideje se izvijajo   iz ujetosti tuzemskega dojemanja sveta.

 

Nina Sotelšek, univ. dipl. umet. zgod.

 

 

   Izvedbo razstave je omogočila Mestna občina Novo mesto.

   Program Lokarjeve galerije omogoča Občina Ajdovščina.

 

    Odpiralni čas
    torek – sobota: 15.00 – 19.00
    nedelja, ponedeljek: zaprto

    Lokarjeva galerija, Prešernova ulica 15, 5270 Ajdovščina

    +386 51 847 167

    +386 51 377 490